Lepega sončnega popoldneva  smo se podali proti Radljam ob Dravi, opremljeni z vsem možnim, polni delovnega elana in nestrpni od pričakovanj, kje nas bo avtobus za deset dni pozabil. Vsako jutro smo se ob pogledu na prve sončne žarke okrepčali ter po skupinah krenili na svoja delovišča, okoli tretje ure popoldan pa smo se vrnili v tabor, prepoteni od dela, z blatnimi čevlji, ampak sledilo je druženje! 

Za to, da ni bilo monotono,  je (včasih) poskrbel obisk »vuka«, ki je ene prestrašil bolj, druge manj. Vsak po svoje je tako dokazal, da zna poprijeti za lopato, grablje, sekiro ter s tem pripomogel k skupnemu uspehu. Lahko bi se reklo, da smo bili na dopustu, zraven naredili še nekaj koristnega in ob vsem tem sklenili nova prijateljstva.

Z enim stavkom? Žal se ni možno opredelit tako na kratko, lahko pa ti predlagam nekaj ‒ PRIDI IN PROBAJ!

Brigade sem se udeležila prvič in ob prijavi nisem vedela, kaj naj pričakujem. Šla sem sama, nikogar nisem poznala, zato sem na začetku bila malo v dvomih, a kaj hitro so se ti dvomi razblinili in upam si reči, da se je takrat začel najbolj nor (seveda v dobrem smislu) teden celega poletja. Top ekipa, vrhunska pripravljenost in še boljša družba, vse to je pripomoglo, da je brigada ena izmed mojih najboljših izkušenj. Če komu rečeš, da greš za deset dni delat in za to ne boš dobil plačila, povrhu vsega pa boš moral spati v šotoru, si gotovo misli, da si nor. A takšna izkušnja se ne more plačati z denarjem. Res, da smo delali vsak dan, ne glede na vreme in počutje, ampak tudi zabavali smo se. Šli smo v vodni park in celo na strelišče. V vsakem primeru, bilo je super. Bila je moja prva brigada in upam, da ne zadnja. Navsezadnje, »sej pa te nismo lauženki«!

Že kot otroku mi je oče pripovedoval zgodbe in prigode iz njegovih delovnih brigad, ki se jih je udeleževal kot mladinec v času še obstoječe Jugoslavije. Te zgodbe so me prepričale, da tudi sam postanem brigadir in takratna ŠDB se je odvijala ravno v mojem kraju, kar je pripomoglo k moji odločitvi, da sem se resnično prijavil.

Brigadirjem, polnim energije, je na nasmejanih obrazih pisalo, da so pripravljeni prostovoljno pomagati. Res je, da na brigado ne  greš na brezdelne počitnice, ampak greš z delom pomagati drugim ljudem, vendar se vso to delo obrestuje. Popoldanski čas je namenjen druženju in zabavi z brigadirji. Zelo popularna je bila igra “Mexico”.

Letošnje brigade sem se udeležil namesto dopusta na morje, vendar nimam niti kančka obžalovanja, ker sem tako spoznal zelo veliko novih dobrih prijateljev, hkrati pa sem se za 9 dni oddahni od digitalnega sveta in vseh vsakdanjih problemov. Če povzamem občutke z moje prve študentske delovne brigade ‒ imel sem se fenomenalno!

Že v prvem letu svojega študija sem se odločila in udeležila študentske delovne brigade, katera mi je prinesla eno zelo pozitivno izkušnjo, saj sem v desetih dneh spoznala veliko novih ljudi, sklenila nova prijateljstva ter ob dobri družbi storila tudi nekaj koristnega dela za tamkajšnje občane. Vsak dan, ne glede na vreme, smo naredili veliko in se ob tem zabavali. Imeli smo tudi družabne večere, kjer ni manjkalo dobre volje, smeha in pesmi ob spremljavi kitare ali harmonike. Pred odhodom domov pa smo seveda tudi vsi novi brigadirji preživeli krst. To so bile moje delovne počitnice, kjer se je dan začel in končal z 'špricarjem' ter dobro voljo.

Za ŠDB sem izvedela od prijateljic, ki sta se je udeležili že dvakrat in kar nista mogli prehvaliti superskosti tega projekta. Ker za tistih 10 dni poletja nisem imela nobenih planov, sem se zanjo odločila še sama. Sončnega junijskega dopoldneva smo se zbrali pri Štuku.  Z avtobusom, polnim prtljage in opreme, smo se odpravili proti Novi Gorici.

Začetna zadrega je bila bolj kratkotrajne sorte, študentje z veseljem do življenja, dela in kvalitetnih tekočin se pač hitro 'poštekajo'. Na cilju so nas pričakali organizatorji in krasen tabor. Dobra volja. 'Vuk'. Štabni šotor. 'Diksiji'. Improvizirano korito za umivanje zob. Še več dobre volje. Še več vuka. Navdušeni domačini, veseli pomoči mladih. Budnica ob sedmih in skupni zajtrk. Delovišča in novi izzivi. "Kaj je to? Ne zna m..." "Ni problema! Ti pokažem!" Malica. Vuk. "Nazaj delat!" Degustacije pri domačinih. Kosilo. Zvečer harmonika. Kitara. Petje. Poskusi petja. Zjutraj pa znova.  V desetih dneh smo se prepričali, da gre brez računalnika, da zna tudi študentarija poprijeti za delo in da še kako kljubujemo krizi vrednot. 

Sodeloval sem že na dveh Študentskih delovnih brigadah in že nestrpno čakam na odprtje prijav za naslednjo.

Povprečen študent si preprosto ne more predstavljati, kakšno veselje se lahko razvije samo zaradi zabijanja krampa v neizprosno kraško zemljo (sama skala), premetavanja hlodov in kopanja jarkov, 'švicanja' na 35+ stopinjah ali tresenja ponoči od mrazu in vlage, na 5+ stopinjah sredi poletja.

Takšna pozitivna energija v teh okoliščinah se lahko razvije samo v družbi pravih ljudi, ki z enotnim ciljem in željo, pomagati drugim, stopijo skupaj, pozabijo na udobje vsakdana, zavihajo rokave in se 'userjejo' od glave do pet. In to vse z nasmeškom na obrazu in hvaležnostjo v očeh.

Vedno se najde tudi kdo preveč 'zategnenjen', za takšne je pa vedno pri roki hladen 'špricer', krvoločni Vuk in topel oprijem rame ob večernih zvokih kitare in harmonike. Če pa to ni dovolj razlogov za udeležbo, se lahko pa vedno gre na MetalCamp, samo tega moraš plačati!

Svojo brigadirsko pot sem pričel v Žužemberku, ko sem se s skupino prijateljev odločili, da se bomo čez poletje udeležili brigade, nihče pa še ni sodeloval v podobni zadevi, zato nismo vedeli, kaj pričakovati.

Zvok trobente, ki je bil vse bliže in bliže mojemu šotoru,  me je zbudil ob sedmi uri zjutraj in v hipu sem bil buden in nared za na delovišče. Popoldan sem ležal na travi v kampu ali se družil ob kozarcu 'špricerja', po kosilu in po dveh dodatnih porcijah prijaznih kuharic ni boljšega. V takšnem smislu se je nadaljevalo druženje do večera.

Najlepši prizor mi je bil, ko smo si na koncu brigade ogledali vsa delovišča in videli, koliko lahko mladi naredimo v pičlih 10 dneh. To me je prepričalo, da sem se udeležil brigade še v Logarski dolini, Radečah in Čepovanu. Prepričan pa sem, da bom našel čas tudi v letu 2015. Le kam nas bo obrabljena delavska rokavica popeljala tokrat?

Brigada  je za vsakega študenta svojevrstno doživetje. Po lanski izkušnji iz Žužemberka sem se odločil brigadirjem pridružiti tudi letos.  

Prvi dan sem žal zamudil, prihajajoč iz Prlekije  sem se bil primoran predramiti zgodaj zjutraj, spakirati vso opremo in kreniti na pot. Vlak, prestopanje na avtobus, Celje, z vso opremo na  avtobus proti Lučam. Prijazni šofer, Radio Veseljak, ustavljanje za stranišče in nakup sendvičev ter pomoč onemoglim potnikom pri sestopu z avtobusa so pričali, da na tem področju življenje poteka nekoliko drugače kot v mestnih središčih.

Brigadirski tabor, lanski znani obrazi in obilica novih, svežih, nekrščenih brigadirjev. V sproščenem vzdušju sem se karseda udobno namestil v šotor in se prepustil občutku ŠDB. Taisti občutek sem v polni meri zaužil naslednje jutro. Budnica ob sedmih, obisku 'diksija',  kontinentalni zajtrk, smuk v 'ibercuge' in delovne čevlje, na delo.

Domačini so v prenekaterem primeru pokazali izjemno gostoljubje in se z nami ob delu bratili tudi popoldan. Zvečer smo se brigadirji zbrali v skupnem šotoru, izmenjali dnevne vtise, gostili domačine in druge obiskovalce ter se družno spopadali z 'vukom' in njegovimi večjimi, a šibkejšimi sorodniki.   

Študentska delovna brigada je prinesla v prostor Logarske doline več pozitivnih učinkov. Prvi, na videz najbolj opazen, je konkretna pomoč pri infrastrukturnih delih, ki so bila zelo dobro opravljena. Drugi je socialni vidik, saj je brigada prinesla v svojem času dinamiko v prostor in nova poznanstva. Tretji vidik pa je, da je način delovanja, kot ga ima brigada strukturiranega, pozitiven tudi za domačine, saj je konkretna potrditev, da se s sodelovanjem, skupnim delom in slogo lahko opravi veliko dela. Vsekakor je brigada uspela, tako za sam prostor Logarske doline, kot verjamem tudi za udeležence in organizatorje. Študentska brigada je izpolnila pričakovanja domačinov.

Letošnja Študentska delovna brigada je zame bila ena velika izkušnja. In to izkušnja z veliko pozitivnimi in zanimivimi dogodivščinami ter izzivi, ki sem jih doživel na delovišču ali ob druženju z brigadirji. Obenem pa mi je brigada predstavljala neko vrsto sprostitve in "odklopa" od prenatrpanega vsakdana v obliki aktivnih počitnic. Sklenil sem tudi veliko novih prijateljstev, stare prijateljske vezi pa smo še okrepili. Vsak dan je bil nekaj posebnega. Prijateljstev, ki jih skleneš na brigadi, nikoli ne pozabiš. Kakor tudi ne pripetljajev in dogodivščin, ki jih je vsak dan ogromno in vsaka je nekaj posebnega. Izkušnje, ki jih dobiš na deloviščih, ti lahko koristijo kjerkoli, posebej pomemben pa je tisti občutek, ko veš, da si s svojim trudom in delom nekomu pomagal.