Waw, to pa je doživetje! Lani sem se ŠDB udeležila prvič. Na začetku si sploh nisem predstavljala, kako brigada poteka. Za brigado sem izvedela od prijatelja in iz njegovih zgodb se mi je zdelo, da more biti brigada zelo zanimiva, zato sem se je tudi sama udeležila. Res nepozabno doživetje, ki ga priporočam vsakemu študentu. Delo je potekalo v skupinah, z najboljšimi brigadirji na svetu! Brigada je 10 nepozabnih dni, 10 delavnih dni, neprespanih noči, sklepanje novih prijateljstev, sodelovanje na krstu in še in še. Definitivno se bom študentske delovne brigade še udeležila. Vodje poskrbijo tudi za zabavo, lansko leto smo imeli v večernih urah razne družabne igre, stand up komike in druženja. Brigada definitivno ni samo delo, ampak tudi druženje. 

Na brigado sem se prvič prijavil leta 2018. Še s štirimi prijatelji smo izvedeli za projekt ter se dogovorili, da bi svoje poletne počitnice preživeli malo drugače. Moram povedati, da smo vsi bili pozitivno presenečeni nad sprejemom ostalih brigadirjev ter domačinov. Hitro smo navezali stike z ostalimi ter spletli dobre prijateljske vezi. Občutek, ko človek pomaga sočloveku ter vidi nasmeh na njihovem obrazu, je boljši od katere koli dogodivščine, ki jo človek doživi na klasičnem dopustu. Sploh pa, ko ljudje povedo, da niso vedeli, da taka sorta ljudi še sploh obstaja, ko jim pokažemo kaj vse znamo. Pa da ne bo kakšne pomote, tudi tukaj se dogajajo vse aktivnosti, ki se jih študentje drugače poslužujemo na svojih dopustovanjih.

Tako da apeliram na vse, ki še niste prepričani ali bi se tega projekta udeležili, dvomite kako vas bodo sprejeli ostali brigadirji in če je vredno preživeti svoj dopust delovno, pridite. Povem vam, da je moja edino obžalovanje v povezavi z Študentsko delovno brigado, da se je nisem začel udeleževati že prej. Ker edino tukaj človek spozna take ljudi in ustvari take spomine, ki se jih rad spominja še dolga leta in se ob tem vedno znova nasmeji.

Brigada je zares posebno doživetje, ki ga priporočam prav vsakemu študentu.  Sobivanje z naravo, druženje med brigadirji in opravljanje koristnega dela, skupaj ustvari nepozabno izkušnjo. Delovnik zaradi dobre družbe mine hitreje, kot bi sprva pričakovali. Poleg dobrega občutka zaradi vsega prostovoljnega dela, pa z brigade odneseš še kup novih prijateljstev in lepih spominov.

ŠDB 2019 v Dolah pri Litiji je bila moja prva brigada in definitivno ne zadnja. Prijavila sem se, ker so me v to prepričali prijatelji, ki so jo prejšnja leta že izkusili. Sama si pred tem sploh nisem mogla predstavljati kako to izgleda. Ko sem nekomu rekla, da smo prostovoljno delali 10 dni, živeli v šotorih, bili skoraj odklopljeni od ostalega sveta in s tem socialnih omrežij in to brez plačila, so me seveda presenečeno pogledali. Težko je povedati kaj brigada sploh je. Ogromno se naredi in dela je za vsakogar, ki hoče pomagati. Časa pa je tudi za popoldanske aktivnosti, kot so druženje z domačini, ogled oglarske kope, stand up in vsa manjša druženja z brigadirji. Jaz sem spoznala ogromno novih ljudi, novih krajev, se naučila novih stvari, dobro okusila ''vuka'' pa tudi Nebesa sem obiskala. Skratka nepozabna izkušnja, ki bi jo vsakemu priporočala, pa ne le enkrat ampak večkrat.

Lepega sončnega popoldneva  smo se podali proti Radljam ob Dravi, opremljeni z vsem možnim, polni delovnega elana in nestrpni od pričakovanj, kje nas bo avtobus za deset dni pozabil. Vsako jutro smo se ob pogledu na prve sončne žarke okrepčali ter po skupinah krenili na svoja delovišča, okoli tretje ure popoldan pa smo se vrnili v tabor, prepoteni od dela, z blatnimi čevlji, ampak sledilo je druženje! 

Za to, da ni bilo monotono,  je (včasih) poskrbel obisk »vuka«, ki je ene prestrašil bolj, druge manj. Vsak po svoje je tako dokazal, da zna poprijeti za lopato, grablje, sekiro ter s tem pripomogel k skupnemu uspehu. Lahko bi se reklo, da smo bili na dopustu, zraven naredili še nekaj koristnega in ob vsem tem sklenili nova prijateljstva.

Z enim stavkom? Žal se ni možno opredelit tako na kratko, lahko pa ti predlagam nekaj ‒ PRIDI IN PROBAJ!

Brigade sem se udeležila prvič in ob prijavi nisem vedela, kaj naj pričakujem. Šla sem sama, nikogar nisem poznala, zato sem na začetku bila malo v dvomih, a kaj hitro so se ti dvomi razblinili in upam si reči, da se je takrat začel najbolj nor (seveda v dobrem smislu) teden celega poletja. Top ekipa, vrhunska pripravljenost in še boljša družba, vse to je pripomoglo, da je brigada ena izmed mojih najboljših izkušenj. Če komu rečeš, da greš za deset dni delat in za to ne boš dobil plačila, povrhu vsega pa boš moral spati v šotoru, si gotovo misli, da si nor. A takšna izkušnja se ne more plačati z denarjem. Res, da smo delali vsak dan, ne glede na vreme in počutje, ampak tudi zabavali smo se. Šli smo v vodni park in celo na strelišče. V vsakem primeru, bilo je super. Bila je moja prva brigada in upam, da ne zadnja. Navsezadnje, »sej pa te nismo lauženki«!

Že kot otroku mi je oče pripovedoval zgodbe in prigode iz njegovih delovnih brigad, ki se jih je udeleževal kot mladinec v času še obstoječe Jugoslavije. Te zgodbe so me prepričale, da tudi sam postanem brigadir in takratna ŠDB se je odvijala ravno v mojem kraju, kar je pripomoglo k moji odločitvi, da sem se resnično prijavil.

Brigadirjem, polnim energije, je na nasmejanih obrazih pisalo, da so pripravljeni prostovoljno pomagati. Res je, da na brigado ne  greš na brezdelne počitnice, ampak greš z delom pomagati drugim ljudem, vendar se vso to delo obrestuje. Popoldanski čas je namenjen druženju in zabavi z brigadirji. Zelo popularna je bila igra “Mexico”.

Letošnje brigade sem se udeležil namesto dopusta na morje, vendar nimam niti kančka obžalovanja, ker sem tako spoznal zelo veliko novih dobrih prijateljev, hkrati pa sem se za 9 dni oddahni od digitalnega sveta in vseh vsakdanjih problemov. Če povzamem občutke z moje prve študentske delovne brigade ‒ imel sem se fenomenalno!

Že v prvem letu svojega študija sem se odločila in udeležila študentske delovne brigade, katera mi je prinesla eno zelo pozitivno izkušnjo, saj sem v desetih dneh spoznala veliko novih ljudi, sklenila nova prijateljstva ter ob dobri družbi storila tudi nekaj koristnega dela za tamkajšnje občane. Vsak dan, ne glede na vreme, smo naredili veliko in se ob tem zabavali. Imeli smo tudi družabne večere, kjer ni manjkalo dobre volje, smeha in pesmi ob spremljavi kitare ali harmonike. Pred odhodom domov pa smo seveda tudi vsi novi brigadirji preživeli krst. To so bile moje delovne počitnice, kjer se je dan začel in končal z 'špricarjem' ter dobro voljo.

Za ŠDB sem izvedela od prijateljic, ki sta se je udeležili že dvakrat in kar nista mogli prehvaliti superskosti tega projekta. Ker za tistih 10 dni poletja nisem imela nobenih planov, sem se zanjo odločila še sama. Sončnega junijskega dopoldneva smo se zbrali pri Štuku.  Z avtobusom, polnim prtljage in opreme, smo se odpravili proti Novi Gorici.

Začetna zadrega je bila bolj kratkotrajne sorte, študentje z veseljem do življenja, dela in kvalitetnih tekočin se pač hitro 'poštekajo'. Na cilju so nas pričakali organizatorji in krasen tabor. Dobra volja. 'Vuk'. Štabni šotor. 'Diksiji'. Improvizirano korito za umivanje zob. Še več dobre volje. Še več vuka. Navdušeni domačini, veseli pomoči mladih. Budnica ob sedmih in skupni zajtrk. Delovišča in novi izzivi. "Kaj je to? Ne zna m..." "Ni problema! Ti pokažem!" Malica. Vuk. "Nazaj delat!" Degustacije pri domačinih. Kosilo. Zvečer harmonika. Kitara. Petje. Poskusi petja. Zjutraj pa znova.  V desetih dneh smo se prepričali, da gre brez računalnika, da zna tudi študentarija poprijeti za delo in da še kako kljubujemo krizi vrednot. 

Sodeloval sem že na dveh Študentskih delovnih brigadah in že nestrpno čakam na odprtje prijav za naslednjo.

Povprečen študent si preprosto ne more predstavljati, kakšno veselje se lahko razvije samo zaradi zabijanja krampa v neizprosno kraško zemljo (sama skala), premetavanja hlodov in kopanja jarkov, 'švicanja' na 35+ stopinjah ali tresenja ponoči od mrazu in vlage, na 5+ stopinjah sredi poletja.

Takšna pozitivna energija v teh okoliščinah se lahko razvije samo v družbi pravih ljudi, ki z enotnim ciljem in željo, pomagati drugim, stopijo skupaj, pozabijo na udobje vsakdana, zavihajo rokave in se 'userjejo' od glave do pet. In to vse z nasmeškom na obrazu in hvaležnostjo v očeh.

Vedno se najde tudi kdo preveč 'zategnenjen', za takšne je pa vedno pri roki hladen 'špricer', krvoločni Vuk in topel oprijem rame ob večernih zvokih kitare in harmonike. Če pa to ni dovolj razlogov za udeležbo, se lahko pa vedno gre na MetalCamp, samo tega moraš plačati!