Za ŠDB sem izvedela od prijateljic, ki sta se je udeležili že dvakrat in kar nista mogli prehvaliti superskosti tega projekta. Ker za tistih 10 dni poletja nisem imela nobenih planov, sem se zanjo odločila še sama. Sončnega junijskega dopoldneva smo se zbrali pri Štuku. Z avtobusom, polnim prtljage in opreme, smo se odpravili proti Novi Gorici.
Začetna zadrega je bila bolj kratkotrajne sorte, študentje z veseljem do življenja, dela in kvalitetnih tekočin se pač hitro 'poštekajo'. Na cilju so nas pričakali organizatorji in krasen tabor. Dobra volja. 'Vuk'. Štabni šotor. 'Diksiji'. Improvizirano korito za umivanje zob. Še več dobre volje. Še več vuka. Navdušeni domačini, veseli pomoči mladih. Budnica ob sedmih in skupni zajtrk. Delovišča in novi izzivi. "Kaj je to? Ne zna m..." "Ni problema! Ti pokažem!" Malica. Vuk. "Nazaj delat!" Degustacije pri domačinih. Kosilo. Zvečer harmonika. Kitara. Petje. Poskusi petja. Zjutraj pa znova. V desetih dneh smo se prepričali, da gre brez računalnika, da zna tudi študentarija poprijeti za delo in da še kako kljubujemo krizi vrednot.